petek, 30. avgust 2013

Bienvenue chez les Ch'tis ali Dobrodošla v Posavje

Že skoraj leto dni je minilo, od kar sem doživela pravi pravcati šok. Morala sem se izseliti iz študentske stavbe dijaškega doma, v kateri sem živela prva in zadnja leta študija. Vmes, predvsem med prekinitvijo študija sem živela še po raznih krajih ... Ampak - v Ljubljani ga zame ni bilo čez DiC! :) Naša 'šefica', gospa, ki je zadolžena za študente, mi ni želela podaljšati bivanja, kljub temu, da smo bili pripravljeni vsi trije (tudi brata) živeti v isti, nekoliko večji troposteljni sobi, v kateri sva bila do tedaj sama  z enim bratom. Kot razlog je navedla, da je to sobo obljubila nekdanjim trem dijakinjam, da zato potrebuje troposteljno ... Vendar je že isti dan, ko sem se izselila, hišnik odnesel tretjo posteljo. Vselili sta se dijakinji, ki pojma nista imeli, da naj bi jima (kaj šele jim - tretje ni bilo!) bila ta soba obljubljena. Razlog, zakaj se me je tako zelo želela znebiti, na koncu z lažjo, mi je ostal še do danes neznan.

Kakorkoli, ko sem ostala brez poceni bivališča, sem po tehtnem premisleku ugotovila, da bi bilo najbolje, da se odselim k staršema v Posavje. Morala sem napisati diplomo in računala sem, da bom pač en študijski semester posvetila izključno temu. Ljubljana je strošek in brez dela nimam tam kaj iskati, ob delu pa se je še vsakomur, ki ga poznam, zavleklo diplomiranje. Torej, moja usoda je bila jasna: domov, v mir, napisati diplomo, dobiti "ta papir" in se februarja vrniti.

A lažje je reči kot storiti. Po desetih letih od doma sem bila spet tam ... a brez svoje družbe, socialne mreže sploh, ki sem si jo zgradila v Ljubljani, brez dela! Odvisna povsem od staršev. "Saj je samo za pol leta" je bila slaba tolažba. Občutila sem velik korak nazaj. Da ne govorim o "dogajanju". Ki ga ni bilo. Ja, sta dva bara, v katera se da iti čez vikend, Mladinski center se trudi popestriti sceno s koncerti in predstavami ... Pa vendar! Kje je gneča na ulicah? Kje je tempo? Kje obveznosti, služba, navezovanje poslovnih stikov, ples! Življenje!? Moram priznati, da sem bila kar dolgo na dnu. Kakšna dva meseca. Potem se mi je zgodila prometna nesreča. Še dva meseca v postelji. Še huje! Februarja se je pisanje šele pošteno začelo.

Če se sedaj ozrem nazaj, me vse to dogajanje spominja na film Bienvennue chez les ch'tis. O tipu, šefu pošte, ki je bil po kazni prestavljen na pošto na severu, k 'štikavcem'. Čudni ljudje, mraz, življenjski slog ... konec življenja! A ko se je vživel, se mu sploh več ni dalo domov! Po prestani"kazni" je dobil nagrado - Azurno obalo. Kar jokal je, ko je odhajal in takrat mu je kolega rekel: "Na začetku sem ti že povedal, da tujci, ki pridejo sem, jokajo dvakrat: ko pridejo in ko grejo."


Ko sem tako 'obtičala' tukaj, sem se tudi jaz precej spremenila. Začela sem sprejemati tukajšnji mir. Naravo. Si omislila vrt pri babici v sosednji vasi. Pobirala svoje prve pridelke v življenju! Začela razmišljati o topli gredi za solato za čez zimo, pa kapustnice ... Kaj pa, ko bi se kar preselila tja? Da bom bolj v stiku z vrtom, da bom samozadostno živela (kolikor se le da), uredila si bom podstrešje! Tudi za babico bo dobro, če bo nekdo tam, stara je že in če pade, se ne more pobrati, kar se je že večkrat zgodilo. Delo, ki me zanima, je tako ali tako od doma - lektoriranje, prevajanje, pisanje besedil. Hm. Me prav zanima, če bi mi zdaj kdo ponudil dobro službo v Ljubljani ... Bi jokala, ko bi odhajala, tako kot ko sem prišla?







četrtek, 29. avgust 2013

Ko se preveč vživiš v vlogo "blondinke"



Od kar pomnim, me je mami učila teorije umetnosti, ki jo je sicer le videla pri nekaterih svojih prijateljicah, a je sama nikoli ni obvladala: kako ravnati z moškimi. 

»Ne bodi neumna kot jaz,« začne. »Ponos ne vodi nikamor. Ne bodi preponosna v svojo škodo. Včasih se je bolje narediti nesposobno, moški se kar razneži ob nebogljeni ženskici, ki potrebuje njegovo pomoč. Poglej Marijo, kako dobro jima gre z Ivanom. Kar naprej jo slišiš: 'Iiiiivčiiiiii, a mi daš prosim tele zavesice dol, ko si tako velik, jaz pa ne dosežem …' – in se nikoli ne izčrpa, zato se lahko posveti sebi, je lepa, urejena in privlačna, njen možek pa tako še raje skače okoli nje!« Ha, moja mami pač vzame lestev in sname zaveso, tako da si moram vso to teorijo prevajati v prakso po svoje – kakor vem in znam.

Prejšnji teden sem po spletu okoliščin pristala pri svojem dragem brez prenosnika in sklenila naslednje dopoldne, ko je v službi, pač uporabiti njegovega, ki pa razen zunanjega videza nima nič skupnega z mojim. Vendar ... polomija! Računalništvo pač ni moje področje. Najprej sem avtomatično ponovila mamin vzorec prakse, a je bilo kmalu treba preiti na teorijo.  Zaradi podaljšanega dopusta in posledično neplačanih položnic sva ta dan oba ostala brez izhodnih klicev, zato so mi preostali spletni sms-i. Takole sem jih nizala, vseh devet, drugega za drugim: »Živjo. Jaz ne morem ničesar delati na tvojem računalniku. Worda nimaš. My computer mape nimaš. Nimaš nič. Še tipkovnice nimaš normalne. Nimaš ne 'delete', ne 'home', ne 'end',« »ne opuščaja. Pa še to. Včeraj sem ponoči potegnila Word od neke punce, pa so bili vsi komentarji: 'Super je!' in 'Hvala!'« »in da je to najboljša Word verzija itd. Pa sem jo potegnila, a rabiš še neko geslo. To se naloži posebej, samo moraš najprej nekaj izpolniti v zameno.« »Pa sem izpolnila, neka nagradna igra za telefon, je zgledalo varno, je imelo spodaj tiste pogoje nagradne igre. Potem se je pa naenkrat pokazal rdeč kvadrat.« »Pa je rekel, da je virus. Pa sem hitro kliknila tisto okno od nagradne igre in ga zaprla, preden se je nekaj naložilo. Tako da se ni.« »Zdaj pa ne vem več, kako naj odprem ta Word, ne upam si. Ker ne vem, kaj je bilo to in iščem po spletu antivirusne programe, ker so ti vsi nekaj potekli ali kaj.« »Pa sem hotela ene tri potegniti, a nobenega nisem mogla. Ker en hoče 'licence number', drugi pravi, da ni kompatibilen z nekimi tvojimi programi,« »pa bi morala nekaj brisati, samo je tvoje in tudi ne vem, za kaj gre. Presegla sem že vse svoje računalniške sposobnosti, pa še vedno ne morem zlektorirati tiste diplomske, to je namreč vse, kar rabim.« »Tako da te prosim, če me lahko nekako pokličeš. Do takrat bom pospravljala tvojo sobo.«

No, pa presodite, kako mi gre! :) Poklical me je res v najkrajšem možnem času, da se ne bi vtaknila v njegovo kraljestvo … Jaz pa se niti nisem. Imela sem ravno dovolj časa, da sem naredila nekaj zase ... Ko je prišel domov, sem bila vsa lepa. Njegov računalnik pa jo je odnesel dosti slabše ...

(vir:http://static4.depositphotos.com/1000877/275/i/950/depositphotos_2757576-Blonde.jpg) 

torek, 27. avgust 2013

Na pravi poti do čudovitih dolgih las! :D



O moj bog, prav navdušena sem! KONČNO obstaja izdelek za moje lase!Sem se odločila, da to kar takoj podelim z vami. Sem pristaš naravne nege in vsi, ki me poznajo, imajo že polno glavo mojih receptov. A žal je res, da moraš vse te naravne maske držati dolgo v laseh in nego izvajati redno. Meni izredno ljuba naravna maska, sestavljena iz olivnega olja, medu in cimeta res naredi čudeže, vendar jo moraš imeti v laseh vsaj šest ur in je res packarija. Ampak edino z njo sem – vsaj do sedaj – dosegla rezultat, ki sem ga želela. Da so bili lasje res nahranjeni in sijoči, pa še rahel posvetljevalni učinek ima. Ampak, kot sem že rekla: DO SEDAJ edina. Ker sedaj ... sem dobila PRVIČ v življenju sodobno različico, brez packarije in ni se mi več  treba en dan v tednu skrivati v stanovanju. Odgovor je Orofluido! Za začetek sem se odločila za kozmetični set, ki sem ga našla na salma.si, ker se cenovno res splača. Dobiš Hair Oil in Hair Sprakling Powder. Prvi je mešanica treh redkih olj, arganovega, lanenega in olja ostrice. Super je, da je v spreju in se tako enakomerno razporedi po laseh. Upala sem, da mi ne bo, tako kot vsa olja doslej, zmastilo las, saj so tanki in jih vsa ta olja naredijo videti precej klavrne. Čeprav obožujem olja zaradi njihovih hranilnih lastnosti. A kmalu sem si lahko oddahnila. Olje se nekako kar vsrka v las! Kot bi se napolnili od znotraj, na ven pa postali svilenkasti, lahkotni ... zdravi! Popolni! Navdušena sem nanesla še drugi izdelek iz seta in ne samo, da se je uresničil še zadnji učinek moje domače maske – lasje so bili videti nekako svetlejši, lesketajoči, ampak so tudi tako lepo zadišali, da sem sedaj prav ponosna nanje – že na daleč se me opazi! Komaj čakam, da porabim staro in preizkusim še njihov šampon, balzam in masko. Čeprav, zdaj ko sem prišla z morja, bi bilo mogoče dobro najprej naročiti suho regeneracijsko olje za lase, izpostavljene soncu ... Škoda, da tega nisem videla še pred morjem! 
To je moj cilj! Zdaj morajo samo še 'malo' zrasti ... ;)
Nega pa ne bi bila popolna brez popolne krtače za lase, se ve. To ve vsaka srednje- in dolgolaska. Že nekaj časa sem načrtovala nakup krtače za lase, za katero sem slišala od fantove sestre, od prijateljice .... Vse so bile čisto navdušene. Meni se je pa zdela, vsaj ko sem jo prvič videla, pač –krtača. Pa še plastična! Ko pa ja vsi trobijo o naravnih vlaknih. Vendar, tehnologija gre naprej in očitno je presegla celo naravne ščetine. Na salma.si sem jo našla po nižji ceni kot sem do zdaj zasledila in si jo privoščila. Ta »plastična krtača« nima nobene zveze z dosedanjimi. Ne vem, kako jim je uspelo to oblikovati, vendar ščetine glavnika Tangle teezer tako hitro in brez težav razčešejo moje lase, še celo zjutraj! Koliko prihranjenega časa! Ščetine so goste in res mi ne trgajo las, prav nov pojem – odslej zame obstajajo glavniki, krtače in Tangle teezer! Je tudi majhen in priročen, tako da ga spravim v vsako torbico. Pa še pokrovček ima, ščetine so zaščitene in vem, da bo še dolgo kot nov! In predvsem čist! To mora imeti tudi moja prijateljica! Kot nalašč zanjo za rojstni dan –  tokrat dobi rožo, ki bo še uporabna –  Tangle Teezer Magic Flower Pot! Haha, kako dobra ideja!