Bienvenue chez les Ch'tis ali Dobrodošla v Posavje

Že skoraj leto dni je minilo, od kar sem doživela pravi pravcati šok. Morala sem se izseliti iz študentske stavbe dijaškega doma, v kateri sem živela prva in zadnja leta študija. Vmes, predvsem med prekinitvijo študija sem živela še po raznih krajih ... Ampak - v Ljubljani ga zame ni bilo čez DiC! :) Naša 'šefica', gospa, ki je zadolžena za študente, mi ni želela podaljšati bivanja, kljub temu, da smo bili pripravljeni vsi trije (tudi brata) živeti v isti, nekoliko večji troposteljni sobi, v kateri sva bila do tedaj sama  z enim bratom. Kot razlog je navedla, da je to sobo obljubila nekdanjim trem dijakinjam, da zato potrebuje troposteljno ... Vendar je že isti dan, ko sem se izselila, hišnik odnesel tretjo posteljo. Vselili sta se dijakinji, ki pojma nista imeli, da naj bi jima (kaj šele jim - tretje ni bilo!) bila ta soba obljubljena. Razlog, zakaj se me je tako zelo želela znebiti, na koncu z lažjo, mi je ostal še do danes neznan.

Kakorkoli, ko sem ostala brez poceni bivališča, sem po tehtnem premisleku ugotovila, da bi bilo najbolje, da se odselim k staršema v Posavje. Morala sem napisati diplomo in računala sem, da bom pač en študijski semester posvetila izključno temu. Ljubljana je strošek in brez dela nimam tam kaj iskati, ob delu pa se je še vsakomur, ki ga poznam, zavleklo diplomiranje. Torej, moja usoda je bila jasna: domov, v mir, napisati diplomo, dobiti "ta papir" in se februarja vrniti.

A lažje je reči kot storiti. Po desetih letih od doma sem bila spet tam ... a brez svoje družbe, socialne mreže sploh, ki sem si jo zgradila v Ljubljani, brez dela! Odvisna povsem od staršev. "Saj je samo za pol leta" je bila slaba tolažba. Občutila sem velik korak nazaj. Da ne govorim o "dogajanju". Ki ga ni bilo. Ja, sta dva bara, v katera se da iti čez vikend, Mladinski center se trudi popestriti sceno s koncerti in predstavami ... Pa vendar! Kje je gneča na ulicah? Kje je tempo? Kje obveznosti, služba, navezovanje poslovnih stikov, ples! Življenje!? Moram priznati, da sem bila kar dolgo na dnu. Kakšna dva meseca. Potem se mi je zgodila prometna nesreča. Še dva meseca v postelji. Še huje! Februarja se je pisanje šele pošteno začelo.

Če se sedaj ozrem nazaj, me vse to dogajanje spominja na film Bienvennue chez les ch'tis. O tipu, šefu pošte, ki je bil po kazni prestavljen na pošto na severu, k 'štikavcem'. Čudni ljudje, mraz, življenjski slog ... konec življenja! A ko se je vživel, se mu sploh več ni dalo domov! Po prestani"kazni" je dobil nagrado - Azurno obalo. Kar jokal je, ko je odhajal in takrat mu je kolega rekel: "Na začetku sem ti že povedal, da tujci, ki pridejo sem, jokajo dvakrat: ko pridejo in ko grejo."

Ko sem tako 'obtičala' tukaj, sem se tudi jaz precej spremenila. Začela sem sprejemati tukajšnji mir. Naravo. Si omislila vrt pri babici v sosednji vasi. Pobirala svoje prve pridelke v življenju! Začela razmišljati o topli gredi za solato za čez zimo, pa kapustnice ... Kaj pa, ko bi se kar preselila tja? Da bom bolj v stiku z vrtom, da bom samozadostno živela (kolikor se le da), uredila si bom podstrešje! Tudi za babico bo dobro, če bo nekdo tam, stara je že in če pade, se ne more pobrati, kar se je že večkrat zgodilo. Delo, ki me zanima, je tako ali tako od doma - lektoriranje, prevajanje, pisanje besedil. Hm. Me prav zanima, če bi mi zdaj kdo ponudil dobro službo v Ljubljani ... Bi jokala, ko bi odhajala, tako kot ko sem prišla?