Od kar pomnim, me je mami učila teorije
umetnosti, ki jo je sicer le videla pri nekaterih svojih prijateljicah, a je
sama nikoli ni obvladala: kako ravnati z moškimi.
»Ne bodi neumna kot jaz,« začne. »Ponos ne
vodi nikamor. Ne bodi preponosna v svojo škodo. Včasih se je bolje narediti
nesposobno, moški se kar razneži ob nebogljeni ženskici, ki potrebuje njegovo
pomoč. Poglej Marijo, kako dobro jima gre z Ivanom. Kar naprej jo slišiš:
'Iiiiivčiiiiii, a mi daš prosim tele zavesice dol, ko si tako velik, jaz pa ne
dosežem …' – in se nikoli ne izčrpa, zato se lahko posveti sebi, je lepa,
urejena in privlačna, njen možek pa tako še raje skače okoli nje!« Ha, moja
mami pač vzame lestev in sname zaveso, tako da si moram vso to teorijo
prevajati v prakso po svoje – kakor vem in znam.
Prejšnji teden sem po spletu okoliščin pristala
pri svojem dragem brez prenosnika in sklenila naslednje dopoldne, ko je v
službi, pač uporabiti njegovega, ki pa razen zunanjega videza nima nič skupnega
z mojim. Vendar ... polomija! Računalništvo pač ni moje področje. Najprej sem
avtomatično ponovila mamin vzorec prakse, a je bilo kmalu treba preiti na
teorijo. Zaradi podaljšanega dopusta in
posledično neplačanih položnic sva ta dan oba ostala brez izhodnih klicev, zato
so mi preostali spletni sms-i. Takole sem jih nizala, vseh devet, drugega za
drugim: »Živjo. Jaz ne morem ničesar delati na tvojem računalniku. Worda nimaš.
My computer mape nimaš. Nimaš nič. Še tipkovnice nimaš normalne. Nimaš ne
'delete', ne 'home', ne 'end',« »ne opuščaja. Pa še to. Včeraj sem ponoči
potegnila Word od neke punce, pa so bili vsi komentarji: 'Super je!' in
'Hvala!'« »in da je to najboljša Word verzija itd. Pa sem jo potegnila, a rabiš
še neko geslo. To se naloži posebej, samo moraš najprej nekaj izpolniti v
zameno.« »Pa sem izpolnila, neka nagradna igra za telefon, je zgledalo varno,
je imelo spodaj tiste pogoje nagradne igre. Potem se je pa naenkrat pokazal
rdeč kvadrat.« »Pa je rekel, da je virus. Pa sem hitro kliknila tisto okno od
nagradne igre in ga zaprla, preden se je nekaj naložilo. Tako da se ni.« »Zdaj
pa ne vem več, kako naj odprem ta Word, ne upam si. Ker ne vem, kaj je bilo to
in iščem po spletu antivirusne programe, ker so ti vsi nekaj potekli ali kaj.« »Pa
sem hotela ene tri potegniti, a nobenega nisem mogla. Ker en hoče 'licence
number', drugi pravi, da ni kompatibilen z nekimi tvojimi programi,« »pa bi
morala nekaj brisati, samo je tvoje in tudi ne vem, za kaj gre. Presegla sem že
vse svoje računalniške sposobnosti, pa še vedno ne morem zlektorirati tiste
diplomske, to je namreč vse, kar rabim.« »Tako da te prosim, če me lahko nekako
pokličeš. Do takrat bom pospravljala tvojo sobo.«
No, pa presodite, kako mi gre! :) Poklical me je res v najkrajšem možnem času, da se ne bi vtaknila v
njegovo kraljestvo … Jaz pa se niti nisem. Imela sem ravno dovolj časa, da sem naredila nekaj zase ... Ko je prišel domov, sem
bila vsa lepa. Njegov računalnik pa jo je odnesel dosti slabše ...
 | |
| (vir:http://static4.depositphotos.com/1000877/275/i/950/depositphotos_2757576-Blonde.jpg) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar